Verjetno ste se vsaj enkrat že peljali po avtocesti iz Ljubljane proti slovenski obali, ali v obratni smeri, in skoraj gotovo vam je v bližini Postojne pogled ukradel ogromen hrib z rdečim oddajnikom na vrhu. To se je meni zgodilo neštetokrat in vedno sem si rekel, enkrat bo pa treba tja gor. Za izhodišče bomo izbrali Razdrto, vasico ob avtocesti, pod vznožjem tega vrha, ki se imenuje Nanos. Cilj še zdaleč ni dolgočasen, in vam bo postregel z izjemnimi pogledi že iz same poti, ko pa boste enkrat na vrhu, na ''pleši'', bo ta razgled še 100x lepši. Kljub temu, da Nanos leži na Primorskem, ki v mojih očeh ni ravno gorata regija, je hrib, ki ponuja skorajda vse kar ponujajo najlepši slovenski hribi. Vreden vzpona!

 

 

 

IZHODIŠČE: Iz avtoceste Ljubljana-Koper/Nova Gorica izberemo izvoz Razdrto in se zapeljemo v vas Razdrto, v centru katere je dobro označen odcep za parkirišče, ki je namenjeno pohodnikom na Nanos. Parkirišče je veliko, tako da ni bojazni, da ne bi dobili parkirnega mesta za svojega konjička. Sprehodimo se preko mostu čez avtocesto, od koder nas nato naprej usmerijo rdeče planinske table.

 

ČAS TURE:  Naredili bomo krožno turo, se na vrh povzpeli po ''strmi poti'', za spust pa nato izbrali ''položno pot''. Do vrha potrebujemo cca. 1uro 40min, prav toliko pa nato tudi za spust. Celotno krožno turo bomo prehodili v dobrih treh urah.

 

Iz parkirišča se najprej preko mostu čez avtocesto sprehodimo do rdečih planinskih smerokazov, ki nas levo usmerijo na široko makadamsko cesto, po nekaj minutah, pa desno, čez strm travnik. V prvem delu je pot vzpona enaka poti povratka, ampak le kratek čas. Nato vstopimo v redek gozd, kjer kmalu pridemo do razcepa, kjer se desno usmerimo po ''strmi poti''. Pot je tukaj nekoliko strmejša, ampak strmina je ves čas znosna, in nam po udobni poti omogoča brezskrben korak ter dokaj hitro nabiranje višinskih metrov. Vseskozi smo v redkem gozdu, ki je v tem letnem času popolnoma brez zelenja, tako da nas bo ves čas prijetno grelo sonce. Pot se na delih povzpne čez bolj skalen teren, ampak nam le ta nikjer ne bo povzročil preveč težav. Vseskozi pa je okoli nas zelo lep razgled na hribovit del notranjske, ki ga kar ni konca. Ob takih pogledih vedno pomislim da ima Slovenija zares bogato naravo, ki je povsem nedotaknjena in da se splača paziti na ta biser. Gozdovom ki pokrivajo te notranjske hribe, enostavno ni in ni konca.

 

 

Počasi pridemo na bolj neporaščen del Nanosa, kjer nam občasno pomoč za prehod čez kakšen skalen del poti, nudijo jeklena pomagala. Nikjer pot ni izpostavljena višini ali drugim nevarnostim, tako da ni označena kot zahtevna. Nekajkrat moramo le nekoliko višje dvigniti nogo in malo popaziti na siguren korak.

 

Višje teren postane bolj travnat in popolnoma odprt, kjer vas bo verjetno pozdravil veter. Do vrha ni več daleč, kot cilj boste že videli velik oddajnik. Najbolje da se povzpnete prav do njega, kjer je razgleden vrh. Od tu vidimo tako Jadransko morje na eni strani, kot Julijske Alpe na drugi strani, pod nami pa se vije slikovita Vipavska dolina, zares čudoviti razgledi. Po treh minutah hoje od oddajnika naprej proti gozdu, pa pridemo tudi v Vojkovo kočo, kjer nam bodo postregli z odličnimi primorskimi jedmi, lahko pa se tudi le za nekaj minut skrijemo na toplo, če smo bili prepihani od mrzlega vetra.

 

 

Za sestop se nato po planinskih tablah usmerimo po markaciji ''Razdrto položna pot''. Sprehodili se bomo skoraj čez celo ''plešo'' Nanosa, ki je čudovita, kot bi se sprehajal po kakšnem pozabljenem planetu. Vseskozi travnata planota, z izjemnimi panoramami. Preden iz travnate planote zavijemo po smerokazu levo, pridemo še do znamenite kamnite cerkve Sv. Hieronima. Idilična cerkvica sredi travnikov. Tukaj nato proti levi zapustimo travnato nanoško planoto in se počasi začnemo spuščati nazaj proti Razdrtim. Spust poteka ves čas po udobni položni poti, tako da utrujene noge ne bodo imele preveč dela.

 

Velika prednost te ture je zagotovo, da poteka po krožni poti, kar celoten izlet naredi bolj dinamičen, prav tako pa vidimo praktično vse strani Nanosa. Na vrhu je koča odprta ves čas, razen v kakšnih ekstremnih razmerah, tako da nas na pol poti čaka tudi zaslužen počitek in okrepčilo. Turo priporočam v zimskem času, ko so ostali vrhovi zasneženi, Nanos pa le redko dobi večjo pošiljko bele oddeje. Poleg tega, pa je v poletni vročini vzpon na Nanos zagotovo veliko težji, saj je na poti zelo malo sence.

 

Če povzamem vse, vas čaka izjemen dan v naravi, in nad ''hribom nad avtocesto'' ne boste razočarani.

LON svetuje