Ena izmed ikoničnih slovenskih hribovskih destinacij!

 

Sedmera jezera - 5 ur 30 minut

 

 

Če ste ljubitelj jesenskih barv, macesnov, ovitih v zlate odtenke in gora, ki se lesketajo v odsevu jezer, potem je to pobeg, ki vas ne bo pustil ravnodušne. Pot je precej položna, z malo vzpona in brez večjih tehničnih zahtevnosti, tako da je primerna za vse vrste pohodnikov. Ker so koče (razen na Planini pri Jezeru) zaprte, poskrbite za zadostno količino hrane in pijače saj je tura precej dolga. Prav tako je destinacija na relativno nizki nadmorski višini, tako da bo dostopna še v pozni jeseni.

 

IZHODIŠČE: Parkirišče na Planini Blato.

 

Z avtom se najprej pripeljete do Bohinjskega jezera, kjer greste desno čez znameniti kamniti most in se usmerite proti Fužini. Nato spremljajte smerokaze, ki vas bodo usmerjali proti Koritom Mostnice in Planini Blato. Kmalu boste prišli do zapornice, saj je dostopna cesta plačljiva. Od slednje se boste peljali navkreber, do izhodišča samega pohoda, še okoli 7 kilometrov (cesto boste plačali kasneje, ob vrnitvi v dolino, in sicer 12 evrov). Prelagam da ne skoparite in uporabite cesto, saj boste v nasprotnem primeru turo podaljšali za cca. 4h.

 

PREDVIDEN ČAS TURE: Vzpon preko Planine pri Jezeru, z nadaljevanjem mimo planine Dedno polje in po spodnji poti ''čez Prode'' do koče pri Triglavskih jezerih, vam bo vzel približno 3 ure. Povratek po poti ''čez Štapce'', nazaj na planino Dedno polje in planino pri Jezeru, pa še nadaljnji 2 uri in 50min. Celotna tura vam bo torej vzela nekaj več kot 5 ur  in 30min hoje (brez postankov).

 

 

 

OPIS POTI: Iz parkirišča se usmerimo po markacijah proti Triglavskim jezerom in planini pri Jezeru. Že takoj od začetka nas čaka najbolj strm del poti, saj se po gozdni cesti povzpnemo do Planine pri Jezeru. Ta del poti je verjetno najmanj zanimiv, saj ni razgleden, ampak z začetno motivacijo in ob pričakovanju vsega, kar nas čaka, ne bo problematičen. Namreč šele ko enkrat pridemo do prvega jezera, kjer je tudi koča, se naša pravljica začne in tega se je ob začetnih korakih dobro zavedat. Tukaj predlagam, da se ne ustavljate in nadaljujete pot, saj bo to tudi pot povratka, tako da ne skrbite, ker bo kasneje še zadosti časa, da si naredite spominsko sliko.

 

Nato nas čaka še nekaj strmejšega vzpenjanja, vendar so ti vzponi nekoliko krajši, z več vmesnih ravninic, po zelo razgibanem svetu, z ogromno vrtačami in uvalami. Kmalu pridemo do planine Dedno polje, idilične jase s pravimi alpskimi pastirskimi kočami, ki so zadosti odmaknjene od ''civilizacije'', da so ohranile svoj pristen slog.

 

Tu se široka pot konča, nadaljuje pa zelo udobna in široka stezica, po kateri se sprehajamo bolj kot ne po ravnini, med macesni in ostalimi iglavci ter še nekaj visokega grmičevja. Po nekaj časa hoje pridemo na ogromen travnik, kjer nas čaka razpotje. Tukaj se usmerimo po levi, spodnji, tako imenovani poti ''čez Prode'', zgornjo pot ''čez Štapce''pa bomo kasneje uporabili za povratek. Od tukaj nas čaka še nekaj manj kot ura hoje do končne destinacije.

 

Tu pot postane veliko bolj panoramska, pogled uhaja v levo proti goram nad Bohinjem, v daljavi pa uzremo tudi Krn, naš najjužnejši dvatisočak. Nahajamo se namreč na izjemno lepem planotastem svetu, poraščenem le z iglavci in zlatimi macesni. Ob takih razgledih pot mine, kot bi trenil. Na koncu nas čaka še kakšnih 15 minut vzpenjanja, da pridemo do dvojnega jezera. Ob koncu drugega stoji tudi koča pri Triglavskih jezerih, ki je tudi ena izmed naših današnjih destinacij. Tukaj smo lepo obsijani s soncem tudi v pozni jeseni, tako da si brez slabe vesti privoščimo počitek, malico in uživanje v idili. Z nekaj mislimi pa je dobro biti tudi pri tem, da nas čaka še povratek nazaj v dolino.

 

 

 

Vračali se bomo po poti ''čez Štapce'', sedlu na robu nad nami, ki ga lepo vidimo od koče. Ja, tukaj nas čaka še pol ure vzpenjanja, šele po tem delu pa udoben in zložen spust v dolino. S te poti je pogled s ptičje perspektive na dolino jezer zares čudovit, tako da se splača vzpenjati. Za tiste, ki v tem trenutku občutite še višek energije, pa predlagam dodaten vzpon na Malo Tičarico, ki vam bo pot do sedla podaljšala še za približno 45min vzpona (Težko dovolj podarim, kako zelo se splača! Občutek da lahko skočiš v jezero je nepopisen!).

 

S sedla se nato spustimo do razcepa, kjer smo prej zavili levo in se nato vračamo po poti pristopa. Predlagam, da naslednji postanek naredite na planini pri Jezeru, od koder imate nato še slabo uro hoda do avtomobila. Tam brez skrbi uživate tudi v poznem popoldnevu, saj ste skoraj že opravili s celotno turo.

 

Kot rečeno, gre za eno izmed bolj ikoničnih hribovskih tur v Sloveniji. Primerna je za vse planince, saj ne vključuje zahtevnih odsekov, prav tako nima veliko vzpona za to dolžino ture, tako da bo prijazna tudi tistim, ki ne marajo dolgih spustov. Toplo pa jo priporočam predvsem pohodnikom, ki najlepše konce slovenskih gora radi obiščejo takrat, ko ni trume turistov.

LON svetuje